Merljivi preostanek bolezni (MRD) so levkemične celice, preostale po zdravljenju, ki so biološko zmožne povzročiti ponovitev bolezni v določenem časovnem intervalu. Te celice so tako merilo tumorskega bremena kot tudi neposredni vzrok ponovitve bolezni. V ta namen potrebujemo izjemno občutljive in specifične načine preiskovanja. Ustrezno občutljivost za določanje MRD izpolnjujejo molekularno genetske metode in večbarvna pretočna citometrija. Med metodami molekularne genetike je najbolj uveljavljen kvantitativni RT-PCR. Pri pretočni citometriji ciljno občutljivost dosežemo tako, da preštejemo zelo veliko število celic. Specifičnost zaznavanja levkemičnega klona je pogojena z uporabo stabilnih označevalcev bolezni, ki jih praviloma prepoznamo ob postavitvi diagnoze in jih nato iščemo ob periodičnem določanju MRD. Ustrezni genetski označevalci so bodisi fuzijski ali mutirani geni, pri določanju s pretočno citometrijo pa specifični imunofenotip levkemičnih celic. MRD ne glede na uporabljeno metodo podajamo v odstotkih. Za zanesljivost rezultata je bistvenega pomena, da je kakovost vzorca čim boljša. Pri večini krvnih bolezni je občutljivost zaznavanja MRD boljša v kostnem mozgu kot v venski krvi in ključno je, da je način določanja standardiziran. Glede na vrsto bolezni se razlikujejo pražne vrednosti za interpretacijo kliničnega pomena MRD, časovni intervali določanja MRD ter predpisan klinični poseg, temelječ na rezultatih določanja MRD.

Srčno-žilne bolezni so v svetu še vedno glavni vzrok smrtnosti. Dejavnikov tveganja za njihov razvoj je mnogo; eden pomembnejših so dislipidemije (zvišane ali znižane vrednosti lipoproteinov). Dislipidemije so lahko posledica nekaterih obolenj (sekundarne), največkrat pa so posledica medsebojnega delovanja genetskih in okoljskih dejavnikov (primarne). V članku so opisane poti presnove lipoproteinov, v katere so vključeni številni lipoproteinski receptorji, membranski transporterji, encimi in transportni proteini. Mnoge od njih poznamo že dolgo, odkrivajo pa se novi. Razumevanje molekularnih in genetskih mehanizmov presnove lipoproteinov je osnova za raziskovanje patofiziologije dislipidemij in ima pomembno klinično uporabnost. Razvijajo se nova zdravila, ki se lahko uporabljajo v kombinaciji s statini za nižanje serumskega LDL-holesterola in nadaljnje zmanjševanje tveganja za srčno-žilne bolezni (primer inhibitorja PCSK9). Večje poznavanje presnove lipoproteinov bo v prihodnosti odprlo možnosti za ciljano, posamezniku prilagojeno zdravljenje dislipidemij.

Dedno znižana aktivnost antitrombina izmed vseh dednih dejavnikov predstavlja največje tveganje za trombembolični dogodek. Veliko število različic antitrombina zaradi prisotnosti sprememb v genu predstavlja izziv za diagnostiko dedno znižane aktivnosti antitrombina, saj se občutljivost metod za merjenje njegove aktivnosti razlikuje glede na posamezne različice AT. Tako postaja pri odkrivanju dedno znižane aktivnosti antitrombina vedno bolj zaželena uporaba molekularno genetskih metod. Slednje omogočajo enostavnejšo določitev tipa dedno znižane aktivnosti antitrombina ali genetske spremembe, kar lahko vpliva na odločitev o zdravljenju teh bolnikov. Poznavanje genetskega ozadja dedno znižane aktivnosti antitrombina v populaciji je ključno pri oblikovanju optimalnega diagnostičnega algoritma, ki bi vključeval tako metode za merjenje aktivnosti antitrombina kot tudi molekularno genetske metode.

Proteomika je v zadnjih letih zaradi uporabe masne spektrometrije izjemno napredovala. Sklopljenost z zmogljivimi afinitetno osnovanimi tehnologijami omogoča izboljšanje klinične uporabe proteinskih bioloških označevalcev. Toda standardizacija proteomskih pristopov je zahtevna in zato izraba proteomike v translacijskih raziskavah in personalizirani medicini še ni polno izkoriščena. Dejstvo, da je proteomika vmesni člen med genotipom in fenotipom, pa odpira nekatere specifične etične zadrege in izzive v laboratorijski medicini.

Merilna negotovost (angl. ) je parameter, ki je povezan z rezultatom meritve, in označuje območje raztrosa vrednosti, ki jih je mogoče upravičeno pripisati merjeni veličini. Znotraj tega območja se z določeno stopnjo verjetnosti nahaja prava vrednost rezultata. Namen našega dela je bil, da ocenimo merilno negotovost koncentracije hemoglobina, številčne koncentracije levkocitov, eritrocitov in trombocitov, ki jih določamo s hematološkim analizatorjem Sysmex XN-L 550. Za ovrednotenje merilne negotovosti smo uporabili šestmesečne podatke o notranji kontroli in zunanji oceni kakovosti ter računalniški program MUkit, katerega osnova je postopek Nordtest. Ovrednotene komponente merilne negotovosti smo primerjali z vrednostmi priporočljive nenatančnosti in odstopanja (angl. ) analiznih rutinskih postopkov v medicinskih laboratorijih, kot jih predlaga RiliBÄK. Primerjali smo jih tudi s specifikacijami kakovosti merilnega postopka, povezanega z biološko variabilnostjo po priporočilih delovne skupine za biološko variabilnost EFLM. Vrednosti izračunane razširjene merilne negotovosti (U) za hematološke parametre vseh treh koncentracijskih nivojev so bile: za hemoglobin med 2,40 % in 2,79 %, za eritrocite med 2,10 % in 2,43 %, za levkocite med 4,52 % in 5,63 % in za trombocite med 8,93 % in 11,69 %. Vrednosti nenatančnosti in biasa za trombocite so odvisne od koncentracije in se povečujejo, ko se njihova koncentracija zmanjšuje, in s tem se povečuje tudi merilna negotovost.

Patološka hiperbilirubinemija se pojavi pri okoli 10 % novorojenčkov, in če ostane nezdravljena, lahko vodi v resne okvare osrednjega živčevja. Smiselno je iskanje zgodnjega (napovednega) biooznačevalca, ki bi lahko pravočasno odkril tiste novorojenčke, ki so nagnjeni k razvoju patološke zlatenice. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali je koncentracija bilirubina v popkovnični krvi zanesljiv biooznačevalec za napoved pojava patološke hiperbilirubinemije. Pokazali smo, da lahko z 90-odstotno specifičnostjo in 92-odstotno občutljivostjo napovemo, da novorojenčki z nizkimi koncentracijami popkovničnega bilirubina (≤ 25 µmol/L) ne bodo razvili patološke zlatenice, da pa jo bodo novorojenčki z visokimi koncentracijami bilirubina (≥ 45 µmol/L). V naši raziskavi je takšne vrednosti popkovničnega bilirubina imelo 24 % novorojenčkov. Pri preostalih (76 %) novorojenčkih se je določanje koncentracije bilirubina v popkovnični krvi izkazalo kot nezanesljiv biooznačevalec za napoved razvoja patološke zlatenice.